Že celo svoje odraslo življenje poslušam hvalospeve posameznikom, ki se hkrati ukvarjajo s številnimi zadevami, brez premora, brez oddiha. V tem kontekstu je večopravilnost – ali multitasking – postajala vedno bolj ne samo priljubljen, temveč v določeni meri tudi zaželen koncept. Verjeli smo, da je sposobnost hkratnega izvajanja več nalog merilo naše učinkovitosti, uspešnosti in celo vrednosti. Toda, ali ta zagnanost za večopravilnost resnično koristi naši produktivnosti?
Številne raziskave kažejo, da večopravilnost morda ni tako učinkovita, kot se zdi na prvi pogled. V resnici nam lahko celo škodi. Glede na študije na področju kognitivne psihologije večopravilnost pogosto vodi v to, da je naše delo manj natančno, da traja dlje in da smo posledično manj učinkoviti. Naši možgani namreč niso zasnovani za hkratno izvajanje več kognitivno zahtevnih nalog. Ko poskušamo opraviti več nalog hkrati, možgani v resnici nenehno preklapljajo med njimi, kar vodi v t.i. preklopno izgubo – čas, ki ga možgani potrebujejo, da se preusmerijo z ene naloge na drugo. Večopravilnost je torej lažen koncept neobstoječe super-storilnosti. (Damn you, capitalism!*)
Sama sem precej pozno dojela, da kljub navidezni učinkovitosti večopravilnost pogosto vodi v napačno usmerjanje energije. Medtem ko sem poskušala izvajati več nalog hkrati, sem ugotovila, da moja zbranost ni popolnoma usmerjena na nobeno od njih. Končni izdelki so se pogosto izmikali. Zato se zdaj zavestno poskušam osredotočati samo na eno nalogo naenkrat. Bojda se temu reče monotasking. Opravljanje ene naloge naenkrat mi omogoča boljšo koncentracijo, kar se kaže tudi v kakovosti opravljenega dela.
Kako sem začela? Odgovor je v načrtovanju časa. Prvi korak je popis nalog, ki me čakajo. Ta popis je prva stvar, ki jo v delavniku naredim, še raje pa se tega lotim dan prej, saj potem tudi bolje spim. Drugi korak je razumevanje, kako dolgo mi posamezna naloga vzame, zadnji pa zavestna odločitev, na katero nalogo se bom v danem trenutku osredotočila. Žal še nisem na točki, ko bi najprej pojedla živo žabo (tj. se najprej lotila najtežje naloge). Žabo si navadno pustim za večerjo. Razlog za to je seveda dinamika mojega dela, saj imam v opisu delovnih nalog tudi dosegljivost tako za mojo ekipo kot seveda tudi za naročnike. Včasih, ko je seznam nalog (pre)dolg, me občutek preobremenjenosti ohromi. Takrat spet začnem preklapljati med nalogami in ustvarjati še večji kaos. Ko se tega zavem, naredim odmor. Presekam zanko, v katero sem se ujela. Vstanem s stola, si zavrtim svoj najljubši komad, zaplešem, zadiham in šele nato nadaljujem.
Pod črto: za dolgoročno produktivnost in resnično kakovostno opravljeno delo je pomembno, da se osredotočimo na eno stvar. Ko vas naslednjič preplavi občutek, da morate narediti vse naenkrat, si vzemite trenutek za premislek, naredite seznam opravil, ki vas čakajo, pojejte živo žabo, če zmorete, in potem pojdite dalje. Ne pozabite – večopravilnost je pogosto le izgovor za razpršeno pozornost.
*Bodi preklet, kapitalizem
