… je seveda zdravje. A kako je to povezano s poslom, z vodenjem podjetja in razmerjem med službo in prostim časom?
Na prekrasno sončen silvestrski dan sem si poškodovala koleno. V tisti eni milisekundi sem vedela, da bom naslednjih šest do dvanajst mesecev življenje podrejala okrevanju in rehabilitaciji.
A to ni razmišljanje o zdravljenju. Niti ni razmišljanje o zdravju. Ali o tem, kako lahko en trenutek spremeni vse. To je razmišljanje o hitenju in o tem, kako se na dnevni ravni borimo – s časom. Hiteti zjutraj, hiteti v vrtec, hiteti na sestanek, hiteti na družinsko kosilo, hiteti na roditeljski sestanek, hiteti na večerno gledališko predstavo. Pa je res treba? Je bolje zjutraj »zašvicati«, še preden se odpraviš od doma, ali zamuditi zajtrk v vrtcu? Je bolje priti na sestanek nasmejan ali živčen, ker taksist ni bil dovolj hiter? Je bolje priti na kosilo k tašči na mlačno juho ali s kopico prekrškov na poti, ker na avtocesti spet nekaj popravljajo in se je pot zavlekla? Je bolje priti na gledališko predstavo ali s polomljeno peto obtičati med tlakovci?
Je bolje spustiti otroka še na eno vožnjo po otroškem smučišču in zamuditi jutranjo vožnjo po sveže steptanem smučišču ali pol leta tratiti energijo (ki jo imamo toliko, kolikor jo pač imamo) za rehabilitacijo poškodbe, ki se je pripetila na res trapast način?
Lahko vam povem, da je bolje zamuditi. Da je bolje – priti! Vem, točnost je v poslovnem svetu vrlina. S tem pokažemo, da cenimo čas človeka, s katerim smo zmenjeni. In priznam, v preteklosti sem bila zelo prizadeta, če je kdo zamujal. Osebno sem jemala vsako minuto, ki mi je bila ukradena s čakanjem. Zdaj pa vsakič rečem, da je bolje priti kasneje, kot ne priti. Med čakanjem pa še na kakšen mail odpišem ali všečkam kakšno objavo na LinkedInu. Tudi to se da.
Da. To je razmišljanje o času. In ker čas zame – tako kot, verjamem, da tudi za vas – ni iluzija, ampak valuta, ki jo vsaj v teoriji poskušam skrbno odmerjati, sem zdaj nanj začela gledati drugače. Bolje imeti vsaj nekaj časa, kot pa ga sploh ne imeti. Zdaj, ko mi ure v dnevih kradejo telovadba dvakrat dnevno, intenzivne fizioterapije, masaže ter obiski takih in drugačnih specialistov, se zavedam, da bi ta čas lahko precej bolje unovčila, če na tisti prekrasno sončen silvestrski dan ne bi poskušala časa pretentati in iz dopoldneva iztisniti minuto (ali pet) več, kot jih je v dnevu.
Tako da če slučajno zamudim na naslednji sestanek – najbrž nanj hitim počasi, ker čuvam svoji dve največji bogastvi: zdravje in čas.
