Oktobra bo 10-letnica (na kar nekaj let podlage) zgodbe, ki jo danes poznamo kot W3B. Takrat je bil Denis tisti glavni, zato bi lagala, če bi rekla, da sem tisti dan, ko sva odhajala od notarke, imela jasno vizijo o tem, kako bo agencija izgledala po desetih letih. Ta zapis ne bo primerjava med dolgoročno vizijo in izpolnjenimi cilji, ne bo kljukanje ciljev iz poslovnega načrta. Predvsem pa ne bo trepljanje po ramenih.
Nisem si torej predstavljala, kje bomo po desetih letih, lahko pa z gotovostjo trdim, da si takrat najbrž ne bi predstavljala trenutne situacije.
Najprej – za razliko od tega, ko gledamo otroke, kako rastejo in se nam zdi, da so odrasli v trenutku, moram priznati, da imam tukaj občutek, da je za mano vsaj trikrat več let vzponov, padcev, premislekov in vseh možnih vprašanj in preizpraševanj. Če bi sodila po občutku utrujenosti in količini odgovornosti, bi lahko bila tudi jaz že med tistimi, ki v mesecih odštevajo do penzije.
Imeti podjetje je zahtevno. Ne samo zaradi projektov, številk in odnosov, ampak zato, ker moraš vsak dan znova pri sebi najti motivacijo, voljo in razlog, zakaj vztrajaš. Te energije ti nihče ne poda na pladnju in nihče ti je ne dodaja sproti, ko se vizija zamegli in smisel skrije.
In ni vedno najenostavnejše. Mislim si, da bi bilo včasih veliko laže zjutraj vstati, v službi opraviti svoje naloge, ugasniti računalnik in oditi domov. Ko imaš podjetje, pa imaš drugačne odgovornosti, sprejemati moraš odločitve, ki niso vedno priljubljene, in obenem ostajati človek – do sebe tak, kot si želiš biti, do drugih pa korekten in pošten. In ne glede na vsa varovala, službo teže pustiš v službi in privatne debate se (pre)večkrat spremenijo v poslovne.
Dodaj v košarico
Kar pa lahko primerjam je – (digitalni) marketing.
Če sem bila na začetku polna navdušenja nad tem, kako pionirsko odkrivamo nove oblike oglaševanja in vsebinski marketing, kako lahko s ciljano komunikacijo ustvarimo nekaj vrednega za uporabnike spleta, kako vsakič znova uvajamo nove pristope in kako lahko vse spremljajmo, merimo, segmentiramo, avtomatiziramo – Content is king, but distribution is queen – and she wears the pants!* -, danes vse teže najdem smisel.
Na eni strani imamo več možnosti kot kadar koli – podatke, orodja, umetno inteligenco, kanale, s katerimi lahko naredimo dobro in premišljeno komunikacijo. Na drugi strani pa toliko hrupa, povprečnosti in vsebin, ki nastajajo samo zato, ker nekdo pač rabi še eno objavo, strategij, ki so kompromisi, in kampanj brez pravega cilja. Včasih v tej količini tudi slabih vsebin težko najdem tisto osebno opravičilo, zakaj sem izbrala prav to pot. Zakaj vztrajam v branži, ki je postala sinonim za sindikalne žurke v Portorožu.
Nakup opravljen, hvala za zaupanje
In kakšna je razlika med norcem in genijem v našem poslu? Norec še vedno verjame, da lahko s pravim pristopom naredimo kaj več kot le prodamo (dušo).
*Vsebina je kralj, distribucija pa kraljica – in ta nosi hlače.
