Zavedanje o pomembnosti ravnovesja med dobrim počutjem zaposlenih, njihovim razvojem ter produktivnostjo in na drugi strani uspešnostjo podjetja ter dobičkom je nekaj samoumevnega, nekaj, za kar bi bilo res fino, da ne bi bilo treba nikomur prebrati v priročniku. Vse, kar človek za to potrebuje, je empatija. In to, da pri odločitvi, če je preveč težka, izhajaš iz sebe. Kaj bi ti cenil, če bi bil na tistem položaju, v situaciji zaposlenega ali sodelavca. Pa vendar to včasih očitno ni dovolj, saj mi danes vse preveč potez in odločitev daje občutek hoje po slabo napeti vrvi. In tudi, če deluje naš kolektiv kot dobro naoljen mehanizem, me vsakič znova iz ravnotežja vržejo izrazi kot so quiet quitting* in po novem tudi loud quitting**.
Motivacija praviloma ni linearna črta, vsakdo ima tako zasebno kot v službi dobre in slabe trenutke, dneve in obdobja. Kar razumem. In si mislim, da razumejo tudi drugi. Ampak iz pogovorov in člankov razbiram, da je v podjetjih vedno več quiet quttinga, ko iz nekega odpora do dela, delovnih procesov in morda celo delodajalca, začnejo zaposleni delati po liniji najmanjšega odpora. And I couldn’t help but wonder,*** kaj je tisto, ker morda jaz spregledam.
Zagotovo pa se ne da spregledati loud quittinga, ki ne pomeni zgolj tihega nezadovoljstva in pasivnosti, ampak je to zaposleni, ki se aktivno upira in na vse kriplje spodkopava avtoriteto in celotno strukturo podjetja. Tak glasen upor seje nemir in slabo energijo ter v končni fazi strese temelje in pokvari ugled podjetja, spodkopa veljavo vodstva.
Absolutno ne mislim, da je krivda na strani zaposlenega, predvsem se sprašujem, če je res krivda samo na strani vodstva. Pošteno plačilo in spoštovanje sta nujna pogoja za zdravo delovno okolje. Ključno je, da se zaposleni počuti cenjenega, slišanega in spoštovanega. In če so te točke obkljukane, potem menim, da mora tudi zaposleni pogledati vase in identificirati težavo, ki jo ima s svojim delovnim mestom, delodajalcem ali nalogami, ki so mu dodeljene. Kajti bistveno pri vseh odnosih, tudi na delovnem mestu, je spoštovanje. Tako kot pričakujemo spoštovanje s strani delodajalca, mora tudi zaposleni spoštovati delodajalca, svoje sodelavce in svoje delo. In če začuti, da je delovno mesto prerasel, da ga ne zadovoljuje več, potem je najbrž čas za nov začetek, do katerega naj pride na civiliziran in odrasel (zrel) način.
Vse to pa zahteva razumevanje lastnih odgovornosti, meja in vloge. Na večini delovnih mest, in agencijski delovni procesi so so tukaj lahko res študija primera, je delo kot simfonični orkester; vsak mora igrati svoj del, da se ustvari harmonija. Ko zaposleni začnejo tiho ali glasno odhajati, postanejo solisti, ki razbijajo skladnost.
Zato opažam, da moram neprestano spodbujati dialog, čeprav sem bila včasih mnenja, da je dovolj, če povem enkrat. Bolj ko se namreč zaposleni počutijo slišane, manjša je verjetnost, da bodo postavi nemotivirani za opravljanje nalog ali pa skočili na skrajnosti loud quittinga. Zato tudi veliko krat spomnim na vrednote, ki smo jih v agenciji W3B skupaj definirali: zaupanje, odgovornost in spoštovanje.
In naj zaključim s tem, kar smo zapisali pri spoštovanju: Med seboj se spoštujemo ter cenimo trud sodelavce, spoštujemo podjetje, njegove vrednote in vizije ter naročnike, spoštujemo svet.
*tiho odhajanje
**glasno odhajanje
***In zato se sprašujem
